Ha ha ha! Smejalni plin!

Didušikov oksid ali smejalni plin je leta 1772 odkril Joseph Priestley. Nekaj let kasneje ga je preučeval kemik in izumitelj Humphry Davy in se drzno odločil, da ga preizkusi na sebi. Presenečen je ugotovil, da se je zaradi didušikovega oksida začel smejati.

Smejalni plin za otroke
Smejalni plin ali inhalacijska sedacija pomaga oblaziti strah pred zobozdravnikom pri otrocih in odraslih

Zato ga je krstil za smejalni plin. Začel je pisati je o možnih anestetičnih lastnostih tega plina, vendar se takrat nihče ni lotil nadaljnjega raziskovanja. Smejalni plin so uporabljali za zabavo in predstave. Na teh veseljačenjih so se ljudje nadihali plina in potem evforični tekali po odru, kar je bilo storjeno v veselje gledalcev. Med eno izmed predstav je zobozdravnik Horace Wells spoznal, da deluje protibolečinsko, saj so se ljudje zaletavali med seboj in tudi v razne predmete, vendar kljub poškodbam niso čutili bolečine. Pomislil je, da bi ga lahko uporabljal za izvajanje nebolečih zobozdravniških posegov. Tudi on ga je najprej preizkusil na sebi, saj je prosil kolega zobozdravnika, da mu med vdihavanjem smejalnega plina odstrani modrostni zob, ki mu je delal težave. Poseg je bil uspešen, se pravi neboleč.

Smejalni plin in otroci
Pri inhalacijski sedaciji gre za vdihavanje mešanice kisika in didušikovega oksida, kar povzroča občutek lahkotnosti, pomirjenosti.

Sama sem se z inhalacijsko sedacijo prvič srečala pri prvem porodu in moram reči, da nisem bila preveč navdušena. Nekoliko bolj se mi je prikupila pri drugem porodu, verjetno sem se zdravnikom takrat bolj zasmilila in dobila večjo koncentracijo didušikovega oksida. Med obiskom pri kolegih zobozdravnikih na Danskem, kjer se smejalni plin v zobozdravstvu redno uporablja, sem ugotovila, da uporaba precej olajša delo predvsem pri otrocih. Danski zobozdravniki imajo kot del redne izobrazbe v program vključeno tudi sedacijo s smejalnim plinom. Pri nas moramo to znanje in izkušnje zaenkrat še pridobiti naknadno z dodatnim izobraževanjem, zato sem se odločila, da to storim. Seveda sem ga, kot se spodobi, na Danskem najprej preizkusila na sebi.

Pri inhalacijski sedaciji gre za vdihavanje mešanice kisika in didušikovega oksida, kar povzroča občutek lahkotnosti, pomirjenosti. Z obiskom pri zobozdravniku je pogosto povezan občutek strahu, največkrat pri otrocih, včasih pa tudi pri odraslih. Namen sedacije je sprostiti pacienta in ublažiti strah ali tesnobo med posegom. Pri otrocih se tako doseže boljše sodelovanje, pri odraslih pa se lažje premaga strah, nastal zaradi morebitnih predhodnjih slabih izkušenj na zobozdravstvenem stolu. Prav tako smejalni plin zmanjša refleks bruhanja in v manjši meri tudi občutek bolečine, vendar le v mehkih tkivih, zato se vedno uporablja tudi lokalna anestezija.

Vsak pacient je drugačen in drugače reagira, zato postopoma zvišujemo delež smejalnega plina in znižujemo delež kisika, dokler ni učinek tak, kot si ga želimo. Pomirjen in sproščen pacient s široko odprtimi usti, ki ga pretirano ne skrbi, katero stvar bo zobozdravnik prijel v roke, je želen, a ne vedno dosegljiv cilj. Primeren je za paciente, ki si želijo sodelovati, pa so preveč prestrašeni, da bi to zmogli.

Avtor članka: Špela Burnik Bobič, dr.dent.med, specialistka otroškega in preventivnega zobozdravstva