Pogumni otroci in njihovi strahovi

Otroci so po naravi pogumni in radovedni. Radi se dokazujejo. Radi iščejo in prestavljajo svoje meje. Tekmujejo, kdo spleza višje, se potopi globlje … Včasih se otroci vseeno bojijo. Bojijo se teme, bojijo se pošasti, bojijo se predvsem neznanih in odraslim nerazumljivih stvari.

Otroci in strah pred zobozdravnikom
Za daleč najuspešnejšo distrakcijo se je izkazalo predvajanje
risank med posegom.

Strah pred zobozdravnikom je pri otrocih precej pogost. Največkrat gre tudi tu za strah pred neznanim, ki se ga s prilagojenim pristopom lahko bolj ali manj hitro znebimo. Težje gre pri otrocih, ki so že imeli negativno izkušnjo pri zobozdravniku, ali pri takih, ki prihajajo prvič z že bolečim zobom. Pri teh je pot do zaupanja lahko nekoliko daljša. Bistveno je, da vedno, ko bi bil poseg lahko neprijeten, uporabimo lokalno anestezijo in da jo uporabimo na način, ki ga otrok sprejme.

Eden izmed pristopov je, da otroku najprej vse razložiš, nato pokažeš in šele zatem narediš. Pri tem je pomembno, kako razložiš postopek, saj mora biti otroku razumljiv. Treba je paziti na izraze, ki lahko spremenijo otrokovo percepcijo postopka. Če otroku rečeš, da ga boš le malo zbodel z injekcijo in mu nato zavrtal v zob, bo na to seveda reagiral popolnoma drugače, kot če mu rečeš, da boš ob zob nakapal kapljice in nato zob malo umil s kroglico na električni krtački. Zaupanje se vzpostavi, če se držiš dogovora z otrokom, saj otrok občuti tisto, kar si mu obljubil. Če mu rečeš, da ne bo bolelo, pa potem vseeno boli, seveda ne bo več želel sodelovati. Otroku je lažje, če mu omogočimo nadzor in se z njim dogovorimo, da nas lahko kadarkoli ustavi z dvigom roke ali če se oglasi.

Obstajajo še drugi pristopi, kot so opazovanje drugega otroka, ki dobro sodeluje, pozitivni dražljaji v smislu pohval ali manjših nagrad ob koncu obiska ter distrakcija. Pri slednji ničesar ne skrivamo, a nekaterih potencialno strašljivih stvari tudi ne poudarjamo. Na primer med dajanjem anestezije skušamo odvrniti otrokovo pozornost s pripovedovanjem zgodb, štetjem ali petjem. Za daleč najuspešnejšo distrakcijo se je izkazalo predvajanje risank. Pri nas imamo namreč na zobozdravniškem stolu zaslon, na katerem lahko otroci med posegom gledajo risanke in pozabijo na svet okoli sebe.

Pri otrocih, ki imajo strah, ki se ga ne morejo znebiti, ali potrebujejo poseg, ki bi znal biti neprijeten, v Babitu uporabljamo inhalacijsko sedacijo (smejalni plin). Ta sprosti pacienta in ublaži strah. Če otrok zmore sodelovati s pomočjo sedacije, bo kasneje lažje sodeloval tudi brez nje, saj se posega spominja in ve, da se ni dogajalo nič hudega.

Zgodnji obiski pri zobozdravniku lahko odkrijejo, da pri otroku obstaja večje tveganje za karies in so potrebni pogostejši obiski ali sprememba bodisi v prehrani, higieni … Pregled eno- ali dvoletnika, ki zajoka, ko si ga položimo v naročje in mu pregledamo zobe, ker je še premajhen, da bi se ga dalo prepričati, naj jih pokaže sam, seveda ni negativna izkušnja pri zobozdravniku.

Pri pripravi otroka na nek poseg imajo veliko vlogo tudi starši. Če se kateri od staršev boji zobozdravnika, ta ni najboljši spremljevalec ali pripravljavec otroka na poseg, saj otrok čuti tesnobo in bo lahko zaradi tega (še bolj) prestrašen.

Avtor članka: Špela Burnik Bobič, dr.dent.med, specialistka otroškega in preventivnega zobozdravstva