Za ortodontsko zdravljenje sem se odločil izključno zaradi estetskih razlogov, saj drugih težav z zobmi, ki bi me vodile v to odločitev, nisem občutil. Odločitev ni bila lahka, saj sem moral za optimalen končni rezultat žrtvovati dva zdrava zoba. To je bil tudi edini razlog, da sem odlašal kar nekaj let. Predstavljene so mi bile tudi alternativne rešitve, kjer bi zoba sicer obdržal, seveda za ceno končnega rezultata, vendar me kompromisi niso zanimali.

Nošnjo samega aparata verjetno vsak doživlja po svoje, meni pa ni bila pretirano naporna. Prve dni ima človek sicer občutek, da je v usta dobil nekakšno ogromno skulpturo, potem pa se počasi navadiš. Mislim, da je trajalo kakšnega pol leta, da so se tudi sama usta adaptirala na nove razmere, potem tudi razne ranice niso bile več pogoste. Vse skupaj sem aparat nosil dve leti in pol, ščasoma mesecev itak ne šteješ več, tako da vse skupaj ni tako naporno, kot se človeku zazdi takoj na začetku.

Posebno poglavje je čiščenje. Običajna zobna ščetka se je pri meni izkazala za popolnoma neučinkovito, zato sem prešel na kombinacijo ustne prhe in električne zobne ščetke. To navezo uporabljam še danes. Z rezultati zdravljenja sem zelo zadovoljen. Obžalujem res samo to, da se za zdravljenje nisem odločil že mnogo mnogo prej. Zobni aparat sem dobil pri 37 letih, torej ni samo za otroke ali najstnike. Prijatelji in sodelavci so zadevo prve dni opazovali, pojavil se je kakšen hudomušen komentar, potem pa ga itak nihče več ne opazi. Narava mojega dela v službi je taka, da sem veliko v stiku z ljudmi, vendar zaradi aparata nisem imel nobene negativne izkušnje – če se sam z njim ne obremenjuješ, se tudi drugi ne bodo. Je pa bilo zanimivo, ko sta me dva kolega, še nekoliko starejša, glede zdravljenja precej podrobno spraševala, čez nekaj mesecev pa sta si tudi sama omislila aparat.

Torej, če strnem za vse, ki razmišljajo o ortodontskem zdravljenju – če denar ni prevelika ovira, potem je čas za premik od razmišljanja k dejanju. Prej kot začneš, prej bo mimo. 🙂